Pot na vzpetino Koreno nas pelje skozi gozdove in polja, med kmetijami in ob širokih razgledih na našo razgibano domovino. V bližini so zeleni griči predgorja, v daljavi pa vabeči gorski velikani.

Do vrha vzpetine Koreno (Korena, tudi Karena) je speljana cesta, ki nam lahko omogoči hiter obisk vzpetine, a vseeno priporočam, da se odpravite peš po eni izmed lepo urejenih in označenih poti, ki vodijo iz Polhovega Gradca (1,5h), Horjula (1h) in Šentjošta (2h).

Grebenast hrib med Horjulom in Polhovim Gradcem zaradi izpostavljene lege nudi širok razgled. Iz smeri Ljubljane se v hribovje najprej zajeda slikovita dolina Gradaščice. Na koncu kotline, ob sotočju Male vode in Božne, ki priteče izpod Pasje ravni, se razteza Polhov Gradec s čudovito graščino grofa Blagaja, po katerem se imenuje tudi vrsta volčina, ki raste v teh krajih. Grad je obnovljen in skupaj s parkom zanimiv za ogled, istočasno pa tudi odlična točka za začetek poti. Pri Dobrovi pa se proti zahodu odpira vzporedna dolina, po kateri vodi cesta v Horjul, nad katerim se dvigajo strma dolomitska pobočja s številnimi kraškimi jamami in vrtačami.

 

Koreno obdaja pokrajina s številnimi griči, polji, samotnimi naselji in cerkvami, ki jih je tu skoraj toliko kot vrhov. Podobno kot v Škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju je to svet neštetih dolin in strmih bregov. Razgiban teren s prostranimi razgledi ponuja veliko možnosti za enodnevne izlete.

Na vrhu stoji dvanajstmetrski, od povsod dobro viden križ, ki je poimenovan tudi kot svetilnik v tretje tisočletje.

Na visokem slemenu je poleg nekaj hiš tudi cerkev sv. Mohorja in Fortunata z baročno obokano pravokotno ladjo in šilastim gotskim glavnim portalom. Poleg cerkve je na čudovitem razgledišču z razgledno ploščo postavljena klop z mizo ter skrinjica z žigom in knjigo.