Slovenski šolski sistem je v zadnjih letih doživel številne spremembe, katerih cilj je bilo zagotoviti, da je čim več ljudem omogočeno uresničiti pravico do izobraževanja in doseči višjo stopnjo izobrazbe. Izobraževalni sistema v Sloveniji se skoraj v celoti financira iz državnega proračuna, majhen delež financ pa je prispevan tudi iz občinskih proračunov.

Okvir je bil vzpostavljen (9-letno osnovno izobraževanje, višje poklicno izobraževanje). Temeljna izhodišča so znana, vendar se program reforme nadaljuje v smislu izvajanja na ravni srednjega in visokošolskega poklicnega izobraževanja (uvajanje kreditnega sistem, ki povezuje predmete, povezovanje teorije in prakse, odprti učni načrt).

Ženske so bolj izobražene kot moški. Najbolje izobraženi so tisti, ki delajo na področju izobraževanja in javne uprave, medtem ko imajo brezposelni še vedno nižjo izobrazbo od zaposlenih.

Obstaja dvakrat toliko študentov v visokošolskem izobraževanju, kot je bilo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vseživljenjsko učenje je prav tako narašča. Odrasli se vpisujejo v odprte univere, izobraževalne ter študijske centre, šole in visokošolske ustanove, kot tudi tečaje, ki jih organizirajo podjetja, upravni organi, organizacije in društva. Programi za odrasle so organizirani v šolah in zunaj njih, izobraževanje je lahko formalno ali neformalno, obstaja pa tudi organizirano samostojno učenje.

V zadnjih petnajstih letih visokošolskega izobraževanja v Sloveniji je bilo nekaj zakonodajnih in strukturnih sprememb, hiter razvoj institucij ter znatno povečanje števila študentov. Najpomembnejše spremembe so bile uvedene leta 2004 (dopolnjen v letu 2006), v skladu z načeli bolonjske.

Iz samo dveh javnih univerz v letu 1993 v institucionalnem okolju se je visokošolski sistem razširil na petnajst visokošolskih ustanov, ki pokrivajo vsa področja študija: tri javne univerze (ki vključuje enainštirideset fakultet, tri umetniške akademije in štiri strokovne šole) in dvanajst zasebnih visokošolskih zavodov.