Dražgoše so bile pred drugo svetovno vojno znane po romarski cerkvi sv. Lucije. Po pisnih virih je cerkev nastajala med leti 1642 in 1647. Skupaj s pokopališčem, župniščem, mežnarijo in eno kmetijo je stala pod pečevnatim bregom Jelovice, tik nad vasjo.  Notranjost cerkve sv. Lucije so krasili »zlati oltarji«, polni rezbarskih umetnin iz 17. stoletja. Oltarje danes hranijo v kapeli Loškega gradu. Predstavljajo ene najbogatejših slovenskih »zlatih oltarjev« in prikazujejo razvoj rezbarstva na Loškem.

Na mestu, kjer je stala stara cerkev, so se očistile razvaline in obnovili ostanki zidu. Skoraj v celoti je ostal lepo ohranjen tlak in delno ohranjeni podstavki dveh stranskih oltarjev. Na novo se je pozidal podstavek oltarja z betonsko oltarno ploščo. Na mestu, kjer sta nekoč stala zakristija in zvonik, so danes shranjeni še ostali ostanki iz stare cerkve.

V staro cerkev sv. Lucije so se zatekali številni romarji iz najrazličnejših krajev, k priprošnjici za svetlobo in vid. V bližini stare cerkve je bilo pred drugo svetovno vojno postavljeno znamenje s kipom sv. Lucije, iz pod katerega je tekel studenec, s katerim so si romarji umivali oči. Loški muzej hrani tudi oljno sliko svete Lucije iz leta 1655, na kateri so pod čudodelno Marijo naslikani ljudje, ki so v Dražgošah čudežno spregledali. Slika dokazuje, da je bila cerkev sv. Lucije v Dražgošah zelo obiskana že v zgodnjem sedemnajstem stoletju. Zasluge za velik obisk gredo tudi Luki Pušarju, ki je bil med leti 1716 in 1760 župnik v Selcih. Izdal je knjižico z upodobitvijo sv. Lucije in opisal dva čudeža, ki naj bi se tu zgodila.

 

Legenda o zlatem studencu pa opisuje, da oltarji niso bili vedno zlati: Tisti čas, ko sv. Lucija še ni imela svojega gospoda, je bilo Dražgošane hudo sram, da so njih svetniki v lesenih oltarjih tako revni kakor kmetje sami in zdelo se jim je, da igrajo angelčki same žalostne pesmi. Dolgo so ugibali, kako bi to revščino svetnikov zabrisali. Kmalu je bila svetnikom znana pobožna želja vseh prebivalcev pod Jelovico, pa so se domenili, da napravijo Dražgošam posebno veselje. Neke nedelje poleti so poslali od Blegoša nad Dražgoše silno neurje. Lilo je, kakor da so se odprle vse zatvornice neba, in treskalo ter grozilo, da uniči vse Dražgoše. Mežnar je zvonil in zvonil k hudi uri, naposled pa se je umaknil v cerkev in tam od utrujenosti zadremal. Ko se je zbudil, se je že prevedrilo, a ko je odhajal iz cerkve, je zaslišal neko čudno klokotanje in šumenje za cerkvijo. Stopil je tja in glej: zlat studenec je vrel iz tal, cela luža zlata se je svetila ko samo nebeško sonce. Brž je sklical vso sosesko, ki je začela s korci zajemati bleščeče zlato ter nositi v cerkev, in preden je sonce tretjič zašlo, so se svetili vsi oltarji kakor pravi nebeški troni. Ko so potem Dražgošani gledali, kako se do zadnjega angelčka vse lesketa, so se spomnili svoje revščine in se začeli meniti, kaj če bi vsak zajel en korec zlata še zase. Ko pa so prišli iz cerkve, je bil zlati studenec –že usahnil. Nič niso godrnjali, mežnar pa je dejal: »Bog že ve, kaj dela. Dozdaj smo bili zadovoljni in veseli, če bi bil studenec ostal, pa bi najbrž ne bil nobenemu en sam korec zlata dovolj in kdo ve, kaj bi še nastalo iz božje dobrote…« (vir: Mojca Šifrer Bulovec, Dražgoše pred 2.sv.v.)

Vas Dražgoše je bila v znani dražgoški bitki, ki je potekala v januarju leta 1942, v celoti požgana. Od porušenih Dražgoš in stare cerkve je ostalo le kup razvalin in kamenja. Proti koncu vojne so domačini začeli z obnovo vasi, kjer so sprva zrasle barake. Po vojni je bila vas na novo sezidana.

S takratnim župnikom Maksimilijanom Ocepkom so leta 1966 sezidali novo cerkev, ki jo je dve leti kasneje posvetil ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. 17.7.1964 je bilo izdano težko pričakovano gradbeno dovoljenje in tako so 11.9.1964 začeli z gradnjo nove cerkve. 18.10.1964 je bil blagoslovljen temeljni kamen.

Prof. Maks Miklavčič je v sodelovanju s prof. Šolarjem na pergament zapisal spominsko listino, ki je bila vložena v temeljni kamen: »… Pred 22 leti je zagrabil Dražgoše vojni vihar: vanj je vdrl sovražnik, postrelil moške, razgnal žene in otroke v druge kraje, vas oplenil in požgal, nato pa še vsak dom iz temeljev razstrelil, nazadnje tudi farno cerkev sv. Lucije – prav tristo let po njenem posvečenju. Po vojni se je večina družin vrnila na uničene domove. Z želeno voljo, neutrudnim delom in zvesto medsebojno pomočjo so si z zaupanjem v Boga sezidali nove domove in uredili življenje. Odkar domovi spet stoje, žele Dražgošani, da dobi tudi njihova fara primeren skupni dom v novi cerkvi. Ta naj priča o neomajni veri v troedinega Boga in Mater Marijo in iz katere so zajemali moč prejšnji rodovi in jo želi zajemati novi rod, zvest materi sv. Cerkvi. Če je stala stara cerkev, posvečena zavetnici sv. Luciji, nad hišami pod goro, naj bo nova cerkev sredi med njimi, da bo tako središče skupnega življenja. V njej naj se zbira novi rod k daritvam in molitvam, da ga bo v častnem življenju, trpljenju in delu hranila za večno življenje, krepila zvestobo v družinah in budila nesebično ljubezen – da se nikoli več ne ponove grozote preteklosti. … Da se zacelijo rane sovraštva, naj se iz te cerkve razlivata v vsa srca LJUBEZEN IN MIR. V Dražgošah, na praznik sv. Luka, v letu gospodovem 1964.« (vir: Maks Ocepek, Dražgoška kronika, Loški razgledi)

Tako se danes pod pobočjem Jelovice belijo nove hiše, skupaj z novo cerkvijo, ki je postavljena sredi med njimi. Sedanja moderna cerkev (podobna stari ljudski in cerkveni umetnosti) je zgrajena po načrtih arhitekta ing. Toneta Bitenca. Za izjemno notranjost s številnimi poslikavami nosi zasluge duhovnik in slikar Stane Kregar. Znan je predvsem po svojih sakralnih delih, saj je izdelal množico barvnih oken, fresk, mozaikov, oltarnih slik in bogoslužnih oblačil. Na veliki oltarni freski v cerkvi sv. Lucije v Dražgošah ima svoje mesto zavetnica sv. Lucija. Legenda o sv. Luciji pripoveduje, da se je snubec zaljubil v njene lepe oči, ki si jih je iztaknila in poslala, da bi ga odvrnila. Toda angel ji je prinesel druge. Zato je njena podoba običajno predstavljena z očmi na pladnju in velja za zavetnico vseh slepih in slabovidnih. Vsako leto 13. decembra, na god sv. Lucije prihajajo v Dražgoše številni romarji, ko iz cerkve zadoni:

Gora jelovška, tratica v sredini;

gledajo nanjo griči sosedi;

cerkev na tratici, v nji pa kraljuje

sveta Lucija, sveta Lucija.

V soncu leskeče se vsa pozlačena,

z gor pa smeje ji smreka zelena.

Notri pa milost božjo razliva

sveta Lucija, sveta Lucija.

Cerkev je bela k sebi nas vabi.

Kdor bi te videl, te ne pozabi.

Bodi pozdravljena, naša patrona:

Sveta Lucija, Sveta Lucija!

Lep je naš rodni kraj, naša domačija,

biser najlepši in v nji sveta Lucija.

Varuj nas, brani dom vsem Dražgošanom,

sveta Lucija, sveta Lucija.

(Evangelist Krek, Sveta Lucija)