Zgodovina Slovenije je zgodovina vseh prebivalcev na ozemlju današnje Republike Slovenije in v njeni neposredni soseščini od prazgodovine do danes, čeprav se ime Slovenija pojavi šele leta 1834 v knjigi ruskega zgodovinarja Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci, 10 let kasneje pa še v pesmi Koseskega in se Slovenija kot politična enota prvič konstituira po letu 1945, kot samostojna država pa šele 1991.

Prazgodovina

Najstarejši dokaz človeškega bivanja na slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz obdobja würmske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli neandertalci, je najpomembnejša najdba piščalke iz Divjih bab v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem.

Kelti in Rimljani

V 4. in 3. stoletju pr. n. št. so ozemlje današnje Slovenije zasedla plemena Keltov, ki so tu ustanovili prvo državno tvorbo imenovano Noriško kraljestvo. Na Gorenjskem in v delu Štajerske so živeli Tavriski, Karni so se naselili na severozahodu, Noričani na severu, Japodi na Dolenjskem in delno na Notranjskem, Latobiki na Dolenjskem in Posavju, ter Histri v Istri. Ta ljudstva so razvojno in gospodarsko zaostajala za Rimljani. Ukvarjala so se predvsem z poljedelstvom, živinorejo in pastirstvom.

Naselitev Slovanov

V 6. stoletju so se na širšem ozemlju vzhodnih Alp naselili Slovani. Prvi slovanski naselitveni sunek je datiran okoli leta 550, potekal pa je iz smeri današnje Moravske.

Drugi slovanski sunek je prišel po odhodu Langobardov z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo leta 568. V izpraznjeni prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani.

Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma še ohranili krščanstvo. Meja z Bavarci se je že takrat začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem, v 8. stoletju pa se je na robu Furlanske nižine in v Istri na kraškem robu ustalila meja z Langobardi.

Slovanski plemenski kneževini Karantanija in Karniola

Slovani v Vzhodnih Alpah so bili, tako kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Ob slabitvi avarske oblasti pa se je na prostoru južne Koroške v začetku 7. stoletja razvila relativno samostojna »krajina Slovanov« (»marca Vinedorum«), s svojim knezom. Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je »krajina Slovanov« s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že začela imenovati Karantanija, ohranila neodvisnost. Ko so Karantanci okrog leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč v obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast, ter jim za talca poslali sina kneza Boruta, Gorazda, in knezovega nečaka Hotimira, ki so ju Bavarci pokristjanili.

V Svetem rimskem cesarstvu

Po novi osvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija, ki je temeljila na mejnih grofijah (markah oz. krajinah). V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške rodbine, nastali so prvi gradovi, okrepila se je kolonizacija in uveljavil se je hubni sistem delitve obdelovalne zemlje. Iz tega časa izvirajo tudi Brižinski spomeniki.

Prihod in utrditev Habsburžanov

Potem ko so leta 1246 izumrli avstrijski vojvode Babenberžani in leta 1269 kranjski in koroški Spanheimi, se je na prostoru Slovenije uveljavil češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je leta 1260 ogrskemu kralju Beli IV. iztrgal Štajersko in leta 1269 zasedel Kranjsko in Koroško. Ker je že od leta 1254 s svojih rokah imel Avstrijo in je leta 1272 postal še furlanski generalni kapitan, je obvladoval ozemlja od Češke do Jadranskega morja. Vendar cesar Rudolf I. Habsburški teh pridobitev ni priznal in je začel vojno, ki se je končala z Otokarjevim porazom leta 1278.

Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanja na tem območju zaznamovali turški vpadi. Nezadovoljstvo s preslabo fevdalno obrambo zoper Turke in uvajanje novih, predvsem naturalnih davkov in tlake, so tudi na Slovenskem povzročili kmečke upore. Največji je 1515 zajel skoraj vse slovensko ozemlje.

Od reformacije do baroka

Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri in postavila temelje slovenskega knjižnega jezika in s tem oblikovanja slovenske jezikovne skupnosti. Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali še okoli 50 drugih knjig v slovenščini, med drugim je Adam Bohorič napisal prvo slovensko slovnico (Articae Horulae (1584)), leta 1584 pa je Jurij Dalmatin izdal prevod celotnega Svetega pisma. Protestantska književnost je bila temelj za oblikovanje slovenske jezikovne skupnosti.

V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev zatrli protestantizem in za dolgo časa zavrli književnost v slovenskem jeziku.

Terezijanska in jožefinska doba

V času vladanja Marije Terezije in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1765-1790), ko je bila med drugim uvedena tudi splošna šolska obveznost in vpeljano osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774), se je s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjalo oblikovanje slovenskega naroda. Oba vladarja sta izvedla še številne druge reforme, vendar je moral Jožef II. nekatere najbolj radikalne razveljaviti še pred svojo smrtjo.

Prva svetovna vojna

Med prvo svetovno vojno, ki je Slovenijo hudo prizadela zlasti s krvavo soško fronto in s politiko velesil, ki je grozila z razkosanjem slovenskega ozemlja med več držav (londonski sporazum, 1915), so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v habsburški monarhiji. Zahtevo, znano kot majniško deklaracijo, so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu spomladi 1917. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije (npr. oktobrski manifest cesarja Karla) pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti.

Druga svetovna vojna

Nemčija se je pripravljala na napad na Sovjetsko zvezo, potem ko je Hitler poskušal trojni pakt razširiti v četvernega, vendar je navzkrižje interesov Nemčije in SZ to preprečilo, saj so oboji imeli močne ozemeljske težnje po Bosporju in Dardanelah. Tako so k trojnemu paktu leta 1940 pristopile tudi Madžarsko, Bolgarijo in Romunija. To je močno povečalo pritisk na Jugoslavijo, da bi tudi ona podpisala pristop, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na SZ želel zaščititi južni bok. Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo, čemur je dva dni kasneje, 27. marca, sledil upor. Hitlerju se tako Jugoslavija ni zdela več zanesljiva in tako je 6. aprila 1941, po vojaškem načrtu Marita in brez vojaške napovedi sovražnik vdrl v Kraljevino Jugoslavijo. Napad se je začel z bombardiranjem Beograda, pri čemer je bilo ubitih 20.000 ljudi.

Leta 1943 je na Kočevskem nastalo znatno osvobojeno ozemlje, na katerem je OF organizirala Kočevski zbor, na katerem je izvolila najvišji organ slovenske države, sprejela odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolila delegacijo za II. zasedanje AVNOJ-a.

Ob koncu vojne je slovenska partizanska vojska skupaj z Jugoslovansko armado in sovjetsko Rdečo armado osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje.

Nastanek federativne Jugoslavije

Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju AVNOJa v Jajcu novembra 1943 in bila dve leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo.

Po prelomu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko socializma, ki je temeljila na družbeni lastnini in samoupravljanju. Mesto Trst s svojo okolico je pripadlo Italiji. Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo.

Osamosvojitev Slovenije

Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. K odhodu so jo prisilile okoliščine, vedno večji razkorak z razvitimi državami, v prvi vrsti pa nezmožnost, da se Jugoslavija demokratizira, modernizira in zagotovi nacionalne pravice svojim narodom.

Tudi slovenska oblast je začela spoznavati, da so možnosti za sožitje v Jugoslaviji vse manjše, in je začela braniti slovenske pozicije pred napadi iz centra. To je bila posledica reformnih procesov v sami zvezi komunistov.

Samostojna Slovenija

Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ.

V letih 1988 in 1989 so nastale prve opozicijske politične stranke, ki so v majniški deklaraciji leta 1989 zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, na katerih je zmagala opozicija, združena v DEMOS. 23. decembra istega leta se je na plebiscitu prek 88 odstotkov volivcev odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. Naslednji dan je novo državo napadla jugoslovanska vojska. Po desetdnevni vojni je bilo 7. julija z Brionsko deklaracijo sklenjeno premirje.

Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992.

Slovenija v Evropski uniji

Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala članica zveze NATO, 1. maja 2004 pa tudi članica Evropske unije. Slovenija je 1. januarja 2007 prevzela skupno evropsko valuto evro. V prvem polletju 2008 je predsedovala evropskemu svetu.