Velikokrat smo se že potikali planinci po škofjeloškem hribovju, a na Dražgoško goro nas še ni zanesla pot. Dražgoška gora je pravzaprav 1140 m visok južni rob Jelovice tik nad čez dolgo pobočje raztegnjeno vasjo Dražgoše. Pust je že naznanjal pomladni čas, ko je zima še enkrat pobelila višje ležeče predele in ustvarila pravo pravljično podobo.
Na pot smo krenili z Jelenšč, na vzhodnem robu vasi. Udobna, rahlo vzpenjajoča pot nas je v manj kot eni uri pripeljala na vrh gore, ki je sicer poraščen z gozdom, a je na južno stran velika čistina, kjer je vzorno urejeno počivališče z vpisno knjigo in tu so si vzletišče uredili tudi padalci. In kako razkošni so razgledi po škofjeloških hribih. Stari vrh in vsi okoliški vrhovi vse do Blegoša so se bleščali v soncu, le Ratitovec se ni uspel izmotati iz oblaka. Globoko pod nami pa so se soncu nastavljale dražgoške domačije, posejane v dveh večjih zaselkih, Pri cerkvi in Na pečeh. Prav na dnu doline pa se nedaleč od Železnikov stiska vasica Rudno z imenitnim smučiščem na drugi strani doline.
V dolino se vračamo po »spominski poti«, ki nas pripelje v prvi zaselek. Pot vodi mimo znamenitega Tinetovega kozolca z vgrajeno kapelico na sredini, nato nadaljujemo mimo sušilnice in terilnice lanu, ki so ju domačini vzorno uredili, da se ohrani za mlajše rodove. Tik nad vasjo pa se naša pot ustavi v spominskem parku, kjer je stala stara cerkev, požgana in porušena med drugo sv. vojno. Ohranjen je tudi del starega pokopališča s spominskimi obeležji na težke čase izpred 75 let ter del mogočnega stopnišča, ki je včasih vodilo do cerkve.
Na tem mestu človek postane. Zdi se, da v zraku zadrhti trpljenje tistih usodnih januarskih dni v letu 1942, ko je vas doletela morija in požig do zadnje hiše, tudi cerkve. Domačini, ki so preživeli to tragedijo so vas po vojni v celoti obnovili, postavili so si nove domove, nove hleve in tudi novo vaško cerkev. V vasi stoji nova šola, 20 otrok jo obiskuje in nekje je zaslišati otroški smeh.
Sprehodimo se skozi vas, mimo domačij, iz dimnikov se vrtinči dim, zadišijo bukova drva, na prisojnih pobočjih pa že cvetijo prve spomladanske cvetlice, prva paša za čebele. Zaključimo v vaški brunarici, v kateri je prijetna okrepčevalnica, v zgornjih prostorih pa vzorno urejen muzej. V njem prikazujejo bogato in pestro življenje v vasi pred vojno, predstavijo čas nesrečnega dogodka, ko je v vasi Cankarjev bataljon izgubil bitko z okupatorjem, največji davek pa so plačali vaščani ter dogodke po vojni, ko je potekala obnova vasi in je vas z ranjeno dušo spet zaživela.
Naš potep smo zaključili ob dobri hrani in pijači v Okrepčevalnici Brunarica Dražgoše.
Na poti nas je spremljala domačinka Barbara Debeljak. Marsikaj zanimivega nam je povedala in nam izredno prijetno popestrila pohodniški dan, za kar se ji iz srca zahvaljujemo.
Marjeta Bricl
PD Kum Trbovlje
Foto: Barbara Debeljak