Z avtom se zapeljemo v Selško dolino. V Železnikih pri pošti zavijemo desno in se skozi vas Rudno pripeljemo v  Dražgoše. Nadaljujemo po glavni cesti mimo spomenika padlim borcem, kmalu se levo odcepi označena pot k razvalinam stare cerkve ter terilnici in sušilnici lanu.

Svet pod pobočjem Dražgoške gore je kot ustvarjen za prijetna pohajkovanja po ne prestrmem travnatem svetu. Pot proti terilnici in sušilnici lanu, ki je zanimiva tudi v zgodovinskem smislu, vodi najprej mimo porušene cerkve in starega pokopališča. Stare Dražgoše so imele baročno cerkev s štirimi »zlatimi« oltarji, polnimi rezbarskih umetnin iz sedemnajstega stoletja. Umetnosti zgodovinarji jih štejejo za najpomembnejše spomenike rezbarstva in podobarstva iz tega obdobja. Sedaj so na voljo za ogled v kapeli Loškega gradu.

Vrsta polic, ki so ostanek uravnavanega površja izpred ledene dobe se vleče pod stenami Jelovice in daje z zložnejšim površjem prostor za obdelovanje in za naselje. Obnovljena terilnica in sušilnica lanu sta postavljeni tik pod gozdno mejo Dražgoške gore. Pokriti sta s skodli na način, kot sta bili pokriti prvotno.  Gora daje Dražgošam zavetje pred severnimi vetrovi, naselje se sonči pod njo v prisojnem bregu in ima mnogo ugodnejše podnebje, kakor kraji na dnu tesne doline ali na nasprotnih bregovih pod Blegošem. Dražgoška gora je zakrasela, razjedena s kraškimi kotanjami. Pod naravnim območjem Jeloviškega pokrova so na pobočjih melišča, ki jih sestavljajo kosi in drobci apnenca in dolomita. Ker meliščni material dokaj hitro prepereva, nastaja na njem rodovitna prst, ki so jo prebivalci znali izkoristiti za nasade sadovnjakov, vrtov in manjših njiv.

V osemnajstem stoletju je bilo loško ozemlje središče kranjskega platnarstva. V Loki je bilo takrat več tkalskih mojstrov. Predli in tkali so tudi po kmečkih domovih. S platnom so trgovali po sejmih celo v primorskih in italijanskih mestih. Konkurenca moravskega platna in razširjanje bombaževine in jute so povzročili, da so to obrt postopoma opustili.

Najprej so stebla dozorelega lanu posušili v kamniti sušilnici. Najlažje je bilo treti topel lan. Posušena lanena stebla so nato trli s pomočjo trlice v terilnici. Pridobljena lanena vlakna so razčesali s posebnimi glavniki, stepli s stepalniki in spredli na kolovratih.

Lan je uporaben tudi danes, je ena izmed najstarejših gojenih rastlin, ki je razširjena po vsem svetu. Predvsem ga pridelujejo zaradi olja in semen, ki se dodajajo polnozrnatim pekovskim izdelkom. Iz vlaken izdelujejo tudi kakovostne kirurške niti, vodovodarji pa predivo uporabljajo za tesnitev navojev pri vodovodnih ceveh. Skuhan lan so včasih uporabljali tudi za krmo živali.